Značilnosti, ki vplivajo na izgled nosu se dokončno razvijejo v najstniških letih in so zapisane v naših genih. Večina ljudi nas obišče z željo po korekciji nosu, ker mislijo da je njihov nos prevelik, kriv, premajhen, preširok ali nesorazmeren z ostalimi obraznimi potezami. Nekatere moti tudi grbica na hrbtišču nosu ali prevelike nepravilno oblikovane nosnice. Pogoste so tudi težave z dihanjem zaradi ukrivljene nosne pregrade (septuma) ali drugih vzrokov. Moteče spremembe na nosu so lahko posledica poškodb ali predhodnih posegov.

Kirurške tehnike za estetsko preoblikovanje nosu so se v zadnjih letih izboljšale in spremenile. Stisnjeni, preozki in navzgor obrnjeni nosovi, ki še pred desetletjem ali dvemi veljali za estetski ideal niso več sprejemljivi. Ljudje ne želijo izgledati kot nekdo drug, po posegu želijo ohraniti svoje obrazne poteze, le izražene na nekoliko lepši način. Spremembe za katere se odločimo morajo biti usklajene zostalimi obraznimi značilnostmi in ne pretirane. V procesu načrtovanja je potrebno prisluhniti željam pacienta, zato je ob fotografijah ali računalniški simulaciji potreben poglobljen pogovor o motečih težavah in predvidenih spremembah.

Zaradi udobja in varnosti estetsko korekcijo nosu praviloma opravimo v splošni anesteziji. Na željo pacienta ali za manjše popravke lahko uporabimo zgolj lokalno anestezijo v kombinaciji s sedacijo ali brez. Nos preoblikujemo skozi reza skrita na notranji strani nosnic (zaprta rinoplastika) ali pa ta reza dodatno povežemo preko kože med nosnicama (odptra rinoplastika). Odprta rinoplastika omogoča boljšo preglednost in natančnejši dostop do vrška in jo uporabimotakrat jo je potrebno vršek nosu preoblikovati. Pri rinoplastiki kožo nosu in mehka tkiva dvignemo od spodaj ležečega hrustančno-kostnega ogrodja, ki ga nato preoblikujemo. Za povečanje uporabimo presadke hrustanca. Včasih je potrebno dodatno zmanjšanje nosnic, kar ob njih pusti skoraj neopazne brazgotine.

Največje tveganje je, da z rezultatom ne boste zadovoljni. Zato je pred posegom ključnega pomena odkrit in natančen pogovor, kjer boste dobili vse informacije, ki jih potrebujete, da boste imeli realna pričakovanja. Ne razumite narobe, večina pacientov je z rezultatom zadovoljna, le pot do tja mora biti pravilno speljana.Od klasičnih kirurških zapletov je vredno omeniti še krvavitev, ki je redek in obvladljiv zaplet.

Po posegu v nos namestimo peno, ki zmanjšuje oteklino in bolečino. Pena otežuje dihanje in povzroča neprijeten občutek, zato jo odstranimo dan po posegu. Preko nosu namestimo plastično opornico, ki dodatno varuje preoblikovano ogrodje, odstranimo jo po tednu dni. Takrat odstranimo tudi zunanje šive. Za preprečevanje bolečine je prve dni po posegu potrebno jemati analgetike. Nos in predel okoli oči je po posegu otekel in podplut. Oteklina in modrice postopno izginejo v dveh tednih. Nekaj ur po posegu lahko odidete domov v spremstvu odrasle osebe. Doma priporočamo hlajenje in počitek z dvignjenim vzglavjem. Večina ljudi se na delo vrne po dveh tednih, zlasti če morebitne ostanke modric lahko prekrijemo z ličili. Prvih 6 tednov po posegu je potrebno z nosom previdno ravnati. Nekaj mesecevbo nos zlasti v predelu vrška slabše občutljiv za dotik. Brazgotine skoraj niso vidne oz. v primeru zaprte rinoplastike popolnoma skrite. Manjše asimetrije takoj po posegu praviloma izginejo, ko oteklina izzveni. Približno končen rezultat je viden po treh mesescih, ko se tkiva do konca zacelijo in dokončen po letu dni, ko brazgotine v celoti dozorijo.

Revizijska ali sekundarna rinoplastika je poseg, ki ga opravimo po že opravljeni korekciji nosu, da bi dodatno izboljšali izgled ali popravili nepravilnosti po primarnem posegu. Sekundarna rinoplastika je težji in še bolj nepredvidljiv poseg. Pogosto je potrebno uporabiti hrustančne presadke za nadomestitev vrzeli nosnega ogrodja, ki so nastale ob prvem posegu. Stvari so tu veliko bolj zapletene kot pri prvi operaciji in ni potrebno poudariti, da so dolgoletne izkušnje z reševanjem najtežjih rekonstruktivnih primerov več kot dobrodošle.