Povešenje dojk imenovano ptoza, je pogosta posledica nosečnosti, večjih nihanj telesne teže in staranja. Elastična vlakna, ki dojki nudijo oporo z leti popustijo in teža dojk raztegne kožni ovoj. Poleg tega se dojke povesijo in izpraznijo zaradi postopne atrofije mlečne žleze in maščobe, ki sestavljata dojko. Mlečna žleza se naravno zmanjša zaradi staranja, zlasti pa po nosečnosti in dojenju. Ob hujšanju se zmanjša tudi prostornina maščobe v dojki. Bistveno vlogo pri stopnji povešenja imajoprirojene značilnosti kože, kjer pomembno vlogo igrajo individualne razlike v procesih staranja.

Pri dvigu dojk ali mastopeksiji, kot imenujemo poseg, dojki zopet dvignemo na prvotni položaj na prsnem košu, kožo napnemo in bradavici postavimo na vrh preoblikovanih dojk. Odvečno kožo odstranimo, kolobarje ob bradavici lahko zmanjšamo. Dvignjene dojke so čvrstejše na otip in se ne povešajo preko gube pod dojkami.

Dojke lahko dvignemo na več načinov. Izbira ustrezne tehnike temelji na obliki in stopnji povešenosti dojk ter položaju bradavic. Le v redkih primerih je mogoče dojki dvigniti le z ustreznimi vsadki, ki jih vstavimo skozi nekaj centimetrov dolg rez pod dojkama. Pogosto je treba ob vsadkih vsaj malo zategniti kožo, kar ob minimalni povešenosti dosežemo z izrezom kože okoli bradavice, kjer seveda ostane okrogla brazgotina na prehodu temno obarvane kože kolobarja in dojke (periareolarna mastopeksija). Pri dvigu brez vsadkov in pogosto navkljub sočasnemu povečanju z vsadki, moramo uporabiti vertikalni (navpični) rez, ki poteka od kolobarja čez spodnji pol dojke do gube pod dojko (vertikalna mastopeksija). Odvisno od količine odvečne kože (povezane s stopnjo povešenosti) moramo dodati različno dolg rez skrit v gubo pod dojkama (obrnjena T incizija). Brazgotine s časom največkrat zbledijo in so pogosto komaj opazne.

Pooperativna krvavitev je redek zaplet (pojavi se pri manj kot 1% posegov), in lahko povzroči nabiranje krvi v dojki (hematom). V primeru, da se pojavi je potrebna ponovna operacija pri kateri ustavimo krvavitev in odstranimo nakopičeno kri. Zaradi okužbe z bakterijami, ki so normalno prisotne v izvodilih mlečne žleze se rana po operaciji lahko vname in potrebno je sistemsko zdravljenje z antibiotiki. Pri nekadilcih je redek zaplet tudi robno odmrtje kože. Obe težavi podaljšta celjenje ran in poslabšata izgled brazgotine. Dokončno brazgotine dozorijo v letu dni in v večini primerov so vidne le kot tanke, komaj opazne črte v nivoju okolne kože. Zaradi dedne nagnjenosti k grdemu brazgotinjenju, so v izbranih primerih lahko brazgotine bolj izrazite in estetsko moteče. Dvig dojk v nobenem primeru ni povezan z večjo pojavnostjo raka dojke. Poleg tega tudi ne oteži kliničnega pregleda za prepoznavo raka.

Poseg se lahko opravi pri vsaki ženski, ki si želi popraviti viseči dojki. Ženskam, ki bodo v kratkem (zopet) noseče svetujemo poseg vsaj nekaj mesecev po končanem dojenju.

Dojke se po posegu spreminjajo in straranje ter sila težnosti povzročita,da se z leti do neke mere ponovno povesijo. Kljub temu bodo učinki posega vedno opazni in dojke bodo izgledale mladostnejše kot, če posega ne bi opravili. Delno lahko pripomoremo k trajnejšim rezultatom s stabilno telesno težo ter uporabo športnih nederčkov ob telesnih aktivnostih. Izbira prevelikih vsadkov ob hkratni povečavi dojk, praviloma povzroči hitrejše povešenje.

Odgovor na obe vprašanji je da. Odvisno od položaja brazgotin in kirurške tehnike, je občutljivost bradavic za dotik lahko prehodno zmanjšana, vendar se v veliki večini primerov popolnoma obnovi v nekaj mesecih.